Pjesma o Sigetu

Song of Siget
by anonymous author who may have been in the siege






PJESMA O SIGETU

[. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .]

[. . . . . . . pages missing .. . . . .]

[. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .]


Dobro i ti sam znaš naše neprijatele, oni bi radi mene pogubili;
leihko me zgubijo po hudih tolnačih, da naj verujo, ar me požalujo.

Sinko moj dragi Juraj, pojdi mi ta kralju, vu njega tabor k motnomu Dunaju,
da bom pisal lista, ino mi pasko nosi na svoje viteze vu Sigetu grado.

To sam moreš znati, sinko moj predragi, da ako sam Car Sigeta posede,
da bi Siget bil ves železa zrezan, ne ostavi ga, neg ga hoče vzeti".

Zrinski Nikolauš lekmesto mi pojde vu trden Siget grad s horvačkom gospodom
i z leipim šeregom; njega sprevodiše horvačka, vogersha, slovenska gospoda.

Zrinski Nikolauš veselo prebiva sigečkimi junaki, z leipimi hajduki,
i veselo čaka cara Solimana. I listor mi dojde jedna poturica

Ino mi počne Zrinskomu govoriti: "Ovo zdaj prezmožni turski car ide,
Sigeta grada on hoče potrti ino je načinil pri Požoni gradi

Preik bistre Drave svega suha mosta, čres njega je prišal Carov silen sestranec,
kî pred njim hodi na dvei mili zemle; moreš ga razbiti svojimi hajduki".

Zrinski Nikolauš hrlo gori skoči svojimi vitezmi, z leipimi hajduki,
i počne on pojti po širokom polje, preik bistre Drave hitro mi šetuje.

Jedno jutro rano, išče pred zorjami, kroto navidiše na preklete Turke,
ondi je razbiše i vnogo dobiše, Carovomu sestrancu glavo odsekoše,

Z velikim veseljem k Sigeto pojdoše. Te glas mi dojde k caro Solimano,
žalosten beše za svega sestranca, v žalosti reče vernim svojim bašom:

"Jaz sem štel pojti k motnomu Dunaju, pod leipi Beč varaš, da to nebo vezdaj,
a meni je pojti pod trden Siget grad, ondi je meni mô dušo spustiti".

Vsa Carova sila pod Siget šetuje, jedno jutro rano Sigeta zagledaše,
na širokom poli velike šerege i beile šature na vse štiri strani.

Z Sigeta varaša junaci zidoše, od zajutra to be noter do večera,
kroto se harcujo s prekletimi Turki i vnogo turskih glav ondi doli opa.

Hajduci s puškami na jednom šrankoli beho zaseli, v jednom skrovnom mesti.
Da Turci dojdoše, vse je postreilaše, teda se šrankoli š njimi beho zaprli.

Malo ih pogine sigečkih junakov, na prvom harci kroto batrivni beše,
a car Soliman kroto žalosten beše, kaj na jednom harci ništar ne dobiše. Amen.


Secunda pars

Dobra mâ gospoda, na kraci vam povem od Sigeta grada, kak smo ga zgubili,
da bogme so ga prekroto platili ti prekleti Turci svojimi glavami.

Prekleti Turci hitro načiniše velike šance svojimi patancijami,
počeše trti Sigeta varaša, ze vseh štiri strani prekroto hitaho.

Patanciji dvei vu Sigetu besta, gda od Sigeta oni vun spustiše,
ino obeidvei kjedno vun spustiše, ne be toga šanca, koga ne razmeta.

Ino hitri Turci to mi premisliše, nikoliko jezer kol beše pripelali
zemelske vune iz lepoga pola i š njega šance včiniše načiniti.

Veliko čudo varašu včiniše, kaj z varaša Turkom ništar ne moraše,
ar velike gore načinili beše z vunom ino zemljom ti prekleti Turci.

Vnogokrat mi Car Zrinskomu lista piše i z leipom rečjom Sigeta prosaše:
"Ako li ga ne daš, hočem ga sam vzeti, bolje bi ti ga vezdaj z mirom dati".

Zrinski Nikolauš nikaj se ne mara za turskoga cara veliko prošenje,
nego se v Sigeti bolje veseliše i leipi razum batrivno davaše.

Kaj vu dne Turci varaša potero, to Sigečanje v noči načinjaho.
Kroto se čudojo ti prekleti Turci, kaj tomu varašu nikaj ne moraše.

Prekleti Turci to mi premisliše, sigečko grabo začeše prekopati.
'To mi zasliša Zrinski Nikolauš ino mi pojde hitro z Sigeta vun.

Z Sigeta hajduci batrivno pojdoše, tih prekletih Turkov vnogo postrelaše,
kaj onda grabo prekopali beše, malo jih ostalo, vse jo postreilaše.

To mi zasliša silni car Soliman, kako mu družina ze vseh strani gine.
Onda zapoveda dvema svojima bašoma, da ona skrb nosita na Siget varaša.

Ino tako reče prekleti turski car: "Ako ti je, baša, tvoja glava draga,
tako mi vzemi Sigeta varaša, da jas ga hočem sam z janičari vzeti".

Skrb mi on nosi, te prekleti baša, lekmesto mi včini grabo prekopati,
malo vode v grabi v sigečkoj ostaše. Lekmesto veseli vsi Turci postaše

Ino počeše sigečko grabo zakopati z vunom ino zemlom, na vse štiri strani.
Na jagno pojdoše sigečki junaci, s puškami ondi vnogo postreilaše.

Dobri Sigečanje batrivno se držaho, vnogo turskih glav ondi dolu opa,
Sigeta grada prošnjom ino molbom silnoga Cara vero zalagajoč.

Velika nesreča vu Sigetu posta, ar preklete vune nemreše vkončati,
ni prahom ni ognjom nemreše zažgati, ni s patancijami nemreše razvaliti.

Zrinski Nikolauš lista beše pisal Ferdinando kraljo k motnomu Dunajo:
"Ovo ti vezdaj jasna znanje dajem, da hočem varaš Turkom ostaviti.

I to te prosim, kral Maksimilijan, ako ščeš zročiti Sigeta varaša,
šetuj vezdaj ti Sigetu na pomoč, ako ne ščeš, kralj, kvara vadluvati.

Ar so vso grabo okoli opustili, v grabi je vode ne nikaj ostalo.
Okoli varaša grabo so zakopali z blatom ino z vunom ti prekleti Turci".

Lista mi je prijel sam kralj Ferdinand ino mi počne gospodi govoriti:
"Pojdimo mi vezdaj Sigetu na pomoč, ako hočemo vu njem prebivati".

Gospoda počeše tolnače činiti ino počeše kralju govoriti:
"I kaj vezdaj fali Zrinskomu Miklošu, vede smo vse dali, kaj je godi prosil.

To dobro znamo, kaj Sigeta ne vzemo, to se je sporo v Sigetu prestrašil.
Da čakajmo mi pri Dunajo Cara, ne zgubimo glavo pod Sigetom gradom".

Zrinskomu nazaj Ferdinand otpisa: "Ovo sem pisal Hercegu, bratu memu,
da bi on šetuval na pomoč tebi od Nemškoga Graca dolu g Bogovišču".

Zrinski Miklošo lista donesoše, i sam ga prije ino vetak reče:
"Batrivni bodite, sigečki junaci, hoče nam vezdaj Gospon Bog pomoči".

Vsaki den gledaše Zrinski sam pomoči, ni jednoga nigder nemreše videti
nego same Turke, ke vsak den harcujo, ki vsak den varaša premočno terejo.

Jeden baša pojde k caru Solimanu ino mu počne glasom govoriti:
"Hočeš li nas vsei ovdi pogubiti, vre nas je zginolo več od pet jezero,

Išče smo i zdaj varaša nei vzeli; vnogo smo ga mi s puškami potrli,
malo nas ostane, doklam ga vzememo, Sigeta grada i z varošom navkup".

Lekmesto Car baše včini glavo vzeti ino tak reče Car dvema bašoma:
"Vi dva sta od davnja meni se toužila na Sigeta grada, na njega hajduke.

Verujta meni, vi dva baša moja, doklam mi jeden bode vu životi,
da ga ne ostavim jaz Sigeta grada, ar mi več družine nigdar ne pogine".

Te jeden baša, na koga je preporočil, skrb mi on nosi na Sigeta varaša,
kmesto mu včini na jagno vdariti; do tretjega dneva varaša jagniše.

Nigdar vekše jagne nišče nemre znati, ar oni ne staše ni vu dne ni v noči,
a kralj vidiše, sigečki junaci da se z varaša ne mogo braniti.

Z varaša pojdoše, Turkom ga ostaviše, da bogme so ga predrago platili:
nikoliko jezer Turkov pomoriše, jednoga baša s puške prestreiliše.


Tertia pars

Dobra mâ gospoda, do konca poslušajte velike žalosti, prevelika kvara,
kako pogino sigečki junaci, š njimi pogine dober Zrinski Mikloš.

Zrinski Nikolauš beše pisal lista Ferdinando kralju k motnomu Dunaju:
"Da nas ne ostavi[š] vu Sigetu gradu, ako si zdalka Vogerskom orsagi.

Tak li si, Ferdinand, ti meni obečal, ze vsom orsačkom velikom gospodom,
da zdaj vidimo, da me pogubite, da hočete me skoro požaluvati.

Nesi štel pojti varašu na pomoč, ja sem ga ostavil; da ako hočeš grada obraniti,
tako šetuj vezdaj ino mi pomozi vu Sigetu gradu".

Dostakrat mi Car Zrinskomo lista pisal i z leipom rečjom Sigeta prosaše:
"Ako li ga ne daš, hočem ga sam vzeti, bolje bi ti ga vezdaj z mirom dati".

Zrinski Nikolauš dva neprijatela imeše, jeden mi beše v kralevom tabori,
drugi mi beše pri Hercegu v Međimorje, da ne ščem zato vun imenuvati.

Morete i sami to vi dobro znati, zakaj i mala deca dobro znajo,
po hudih tolnačih lehko pogubiše Zrinskoga Mikloša vu Sigetu gradu.

Dvei veliki gori načinili beše, ino z Sigeta nemreše vužgati,
ar preklete gore ne more razvrči, nijednom meštrijom ne moraše vužgati.

Sigeto grado kroto zmišlavajoč, kako bi oni gore razmetali,
jedno temno noč gore zasipaše nikoliko tunji pukšenoga praha.

Jedno jutro rano na jagno pojdoše, na velikih gorai vnogo Turkov beše,
pukšenoga praha vu goraih vužgaše, Sigeta grada prekroto jagniše.

Velike gore vse praih razmetaše, vnogo janičarov ondi pomoriše.
Lekmesto Turci začeše kričati, ar je praih beše predalko raznosil.

Oh, ta nesreča, jeden Nemec odskoči z Sigeta grada k caru Solimanu,
ondi mi poveda vso sigečko jakost i gde praih stoji vu Sigetu gradu.

Bašto poveda, kâ naj vekša beše, tako govorjaše: "Ako njo prokopa[š],
hočeš vzeti, Car, ti Sigeta grada". A kaj Car včini? Tolnače mu prime.

Lekmesto mi Car i to mi premisli, ino mi včini mosta načiniti,
ino mi včini v noči pohajati, po njem zaičeše na jagno hoditi.

Ino mi posla nikoliko janičarov, kî mi lekmesto bašto potkopaše,
pukšenoga praha tam vnogo vužgaše ino mi tako bašto razmetaše.

To neso znali sigečki junaci, kaj bi janičari bašto potkopali.
I janičarje praha pod baštom vužgaše, bašta se razmeta i vsa se rasipa.

Vu bašti beše sigečki pukšeni praih, velika žalost živomu človeko.
Praih se ondi vužga, vse razno razmeta, sigečki junaci pod nebom leitaše.

Sigečkih vitezov ondi malo osta, koteri so zdravi, išče ih je petsto bilo.
Oni se zapreše vu notreinji zidan grad ino g Boguvi silno zdihavajo.



Quarta pars

Kako Turci vidiše sigečko pogibelnost, Sigeta grada veliko rasipanje,
lekmesto oni vsi gori zakriknoše "Hala, hala, hala" s tem velikom glasom.

Na jagno vdariše ti prekleti Turci, batrivno idoše k sigečkomu gradu.
Carovi janičarje sami ga jagniše i noter tekoše, noter se zapreše,

Segeta varaša vu četrtek vzeše. Zrinski Nikolauš notri v Gradi beše,
z dobrimi vitezmi veselo čakaše te svoje smrti, kô nam je strpeti.

Ino mi počne Zrinski v petek večerjati, dobre viteze včini vse zezvati,
ino mi počne batrivno govoriti: "Večerjajmo vezdaj, mâ leipa gospoda,

Zutra do te dobe hočemo večerjati pri Gospodni Bogi, vu njegovoj zmožnosti.
Veselo čakajmo mi te naše smrti, kô nam je strpeti za krščansko vero.

Nikaj se ne vupajmo mi vu naše kralje, nego vu Krištuši, kî je kralj vsem kraljem,
more nas obraniti od hudih poganov. Ne žalostimo se, neg veseli boidmo".

Zrinski vu soboto rano se obleče, on leipe svite atlac k sebi pripaše,
dvei viteški sabli na roke položiše ino takajše taraskoga ščida.

Onako pojdoše, z dobrimi vitezi, a v rokaj mi držaše gologa bodaša.
Onako govori sigečkim junakom: "Nosa zdaj gori, sigečki junaki,

Ne dajmo se mi zato zdaj poloviti, kak jedne piščence bodo nas lovili.
Nego veselo na sable pojdimo, onak pomerjemo, z Boga se ne spozabimo".

Ježuša zakriknoše sigečki junaki i vrata otpreše; Zrinski naprej [ide].
Kod je godi išel, vse doli leteše, vnogo turskih glav ondi doli opa.

Kak oni gôsti dežđ s puškami hitaše, sigečkih junakov vnogo postreilaše.
Sigečki junaci nazaj se vrnoše i vnogo janičarov ondi pomoriše.

Zospet mi pojde dober Zrinski Mikloš: "Vezdaj, vitezje, veselo pojdimo,
nazaj se vrnimo, veselo pojdimo, polgi naše vere veselo pojdimo".

Zrinski Nikolauš i tretič mi pojde, z dobrimi vitezmi, bodaša držeči,
kod je godi išal, vse doli leteše. Od Sigeta grada dalko se odseče.

Oh, ta nesreča, janičar ga streili vu viteško bedro, Zrinskoga Mikloša,
na konji sedeči, z bodašom seikaše, a drugi ga streili vu viteške prsi.

Prevelika žalost, gda tretič ga streili, vu viteško čelo ober samoga lica.
Doli opadne na to črno zemlo, ondi ga popaše ti prekleti Turci

Ino mu na mesti glavo odsekoše ino jo ponesoše k caro Solimano.
Zrinskoga vitezi vnogo se sekaše, preklete janičare vse je postreilaše.

Zrinskoga glavo gda pred Cara donesoše ino je pred Cara na zemlo položiše,
kak jo Car zagleda, kmesto se zaplaka ino mi počne tako govoriti:

"Zrinski Nikolauš, ja sem to dobro znal, kaj hočeš tak ti v Sigeti hoditi.
Vede sem jas tebe lepo Sigeta prosil, da bi mi ga bil dal, ne bi tako hodil.

Jas sem tebi obečal Vogersko kralestvo, da bi ti kraluval vu njem vekvekoma.
Neisi veruval me Carove reiči, nego si zaman mene, Zrinski, vrgel.

Oh, hudi vi moji prekleti janičarje, da bi mi ga bili živoga dopelali,
vse bi mu bil prostil, kaj god je včinil, išče bi ga včinil vogerskoga kralja.

Ar bi se tomu kralestvo vdalo bole neg nemškomu Ferdinando kralju,
kaj je tako verno svô glavo pogubil polgi krščanske vere Vogerskom orsagi.

Vzemite jo vi, moji janičari, ino jo nesite Ferdinando kralju


[. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .]

[. . . . . . . pages missing .. . . . .]

[. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .]

vem, od cara Solimana i od njega smrti.

Gda v soboto vzeše i Sigeta grada,
ondi kralj do večera kroto obetežaše,

V nedelo do pol dne Car paro (dušo) spustiše. Oh, Bože jedini, vetri začeše pihati,
velike tabore kroto razmetaše, bele šature na vse štiri strani.

Pod Sigetom pogine prvi Carov sestranec, za njim Car jednomu bašo glavo vseče,
drugoga pak pod Sigetom s puškom prestreiliše. I sam turski Car paro (dušo) ondi spusti.

Nikoliko jezer Turkov pomoriše, koterim računa nišče nemre znati.
Nei je ni pod jednim gradom toliko poginolo, nego pod Sigetom vnogi pomoriše.

I naše gospode ondi vnogo poginolo, horvačke, slovenske, vogerske gospode,
nemške, lenđelske i čehške gospode i dobri vajdove z dobrimi junaki.

Ma leipa gospoda, na kraci vam poveim od Sigeta grada, od cara Solimana,
i od dobrih junakov, od Zrini Mikloša, koga so začeli od davnja žaluvati.

Zrinski Nikolauš s toga sveita preminol, za sobom je pošten i dober glas ostavil,
gda bi se pisalo jezero pet stou let, da to nesrečno šesto leto beše.

Žalosne pesmi vezdaj nam se pojo, a prvle so se nam veselo speivale.
Zato prosimo vsi Gospodna Boga, da nas obaruje od hudih poganov.

Amen.